Zgodovina PGD Žetale

parada-1957-01

Lesene, s slamo krite hiše, gospodarska poslopja in vse, kar je spadalo h gospodarstvu haloškega človeka. Ni naključje, da je bilo takrat veliko uničujočih požarov, ki so že tako revnega haloškega človeka spravili tako rekoč na beraško palico. Vse to je vzbujalo skrb in potrebo po gasilstvu na vasi.

parada-1957-02

Zaradi pritiska prizadetih na Občino Ptuj so se zganili “občinarji” in sklenili ustanoviti društva tudi po vaseh, med drugim tudi v Žetalah. Iskali so ljudi, ki so imeli nekaj izkušenj z reševanjem ljudi in gašenjem požarov še iz časov služenja vojaškega roka in minule vojne. Za načelnika gasilske enote so imenovali Franca Potočnika, domačina iz Dobrine. Na Ptuju je opravil preventivni tečaj in se z vso vnemo lotil dela. Kot mentor iz okraja Ptuj mu je pomagal tovariš Soder s Pobrežja pri Vidmu pri Ptuju. K sodelovanju je povabil nekaj fantov iz bližnje okolice: Alojza Stresa, Antona Širca, Alojza Ozvaldiča, Franca Kosa, Mirka Pulka, Jožeta Potočnika, Alojza Mohorka in druge. Zavedal se je, da bodo ti fantje odšli na služenje vojaškega roka in da bo nastala praznina.

savica

Zato je prišel v šolo in izbral nas iz petega in šestega razreda. Povabil nas je v dvorano, kjer nam je govoril predvsem o preventivi, o varnem kurjenju doma, o nevarnostih lesenih dimnikov, o slamnatih kritinah, o kurjenju v naravi (na paši) ob gozdovih, še posebej pa v gozdu. Ob tem ni pozabil omeniti požara v Logu, oziroma preko Loga na Belinovcu, kjer se je precej gasilcev oziroma vojakov poškodovalo, eden pa celo umrl zaradi zadušitve. To je bil največji požar na tem območju, saj je gorelo nekaj dni. Bolj nas je zanimalo, ko nam je razkazoval orodje, ki je bilo namenjeno gašenju. Ogledali smo si nekaj tlačilnih cevi, vrvi za reševanje, ročnik, reševalne kavlje, delovne obleke, pasove, čelade in ročno sireno, ki smo jo lahko preizkusili. Vse to je bilo shranjeno na podstrešju občinske stavbe nad dvorano. V istem letu je bil organiziran tudi prvi srečelov, ki je bil dobro obiskan, glavni dobitek je bil oven “kaštrun”, ki ga je po naključju dobil ravno Franc Potočnik, tako da so nekateri kar malo podvomili v poštenost srečelova.

parada-1957-03-1

Življenje in delo bi teklo naprej, če ne bi takratna Cestna uprava Maribor izdala naloga za rušitev Potočnikove hiše v Dobrini na ovinku pod Reberškimi. Stala je tako blizu ceste, da so se vhodna vrata dobesedno odpirala nanjo. Še sreča, da takrat ni bilo toliko prometa kot danes, le avtobus je peljal zjutraj na Ptuj in če je šlo po sreči, se je zvečer ob petih vračal v Žetale. Vrvež na cesti so delali le furmani z voli (le redki s konjsko vprego), ki so vozili gramoz iz bližnjega kamnoloma in kostanjev les v “Omre” (Majšperk), redki pa tudi drva na Ptuj. Kot že rečeno, hišo so mu odstranili in mu kupili hišo na Selah pri Vidmu. Čeprav se je težko ločil od rodnega kraja, saj je bil rojen na Potočnikovi domačiji v »Gaju«, se je moral s celo družino odseliti iz Žetal. S tem je bilo končano tudi njegovo delo v Gasilskem društvu Žetale. Ostali smo kakor ovce brez pastirja, tudi orodje ni imelo več gospodarja. Kavlje so razdelili po zaselkih večjim kmetom, iz cevi so naredili jermene za koše itd. Le ročna sirena je ostala, ker se pač ni dala uporabiti za kaj drugega. Nekaj časa je bilo zatišje, toda rdeči petelin se je znova in znova pojavljal ter pel svojo uničujočo pesem.

parada-1980-02

Pisalo se je leto 1956, ko smo bili dodeljeni Občini Majšperk, ki je morala do neke mere zagotoviti požarno varnost na svojem območju. V Majšperku je takrat že delovalo dokaj močno gasilsko društvo v tovarni tanina in volnenih izdelkov. Naloga občinskih mož in gasilcev je bila, da oživijo gasilska društva na svojem območju. V prosvetni dvorani je bil sklican zbor občanov, uvodni govor je imel tov. Anton Dvoršak iz Medvedc. Za predsednika GD Žetale so imenovali tov. Avgusta Bedenika, učitelja v Žetalah in aktivnega sodelavca v občinski upravi. Za poveljnika so imenovali tov. Alojza Ozvaldiča, katerega so že naslednji dan poslali na enomesečni tečaj za gasilskega podčastnika v Medvode. Opravil ga je uspešno, čeprav je imel nekaj težav, saj ni imel skoraj nikakršne predznanja. Za tajnika je bil izvoljen takratni matičar tov. Franjo Ploh, za blagajnika tov. Maks Stres, sicer natakar v zadružni gostilni v Žetalah. V nadzorni odbor pa so bili izvoljeni Julij Strlič, Janez Vogrinec in Stanko Verbančič. Po enem mesecu se je tov. Ozvaldič vrnil in z vso vnemo začel z delom. Še isto leto je bil v Žetalah v jeseni organiziran tečaj za izprašanega gasilca, ki smo ga vsi slušatelji uspešno končali. Večino predavanj je imel tov. Ozvaldič, nekaj pa tovariši iz Majšperka, predvsem tov. Ciril Murko in tov. Dvoršek, ki sta bila tudi v izpitni komisiji. Posebej je izstopal tov. Murko, ki je že takrat pokazal svoje trike, ki jih je spretno uporabljal tudi na tekmovanjih in še kje.

parada-1980-03

Sočasno je stekla tudi nabiralna akcija za izgradnjo gasilskega doma. Ljudje so bili ubogi, saj je še prevladovala revščina, predvsem pomanjkanje oblačil in kruha, izvajala se je še obvezna oddaja živine, veliki davki in neizprosni rubeži. Ker ljudje denarja niso imeli, so darovali predvsem les in nabrali smo ga kar precej. Naložen je bil tam, kjer sedaj stoji gasilski dom. Les, ki je bil potreben za ostrešje doma, smo stesali kar tam, nekaj smo ga zapeljali na žago v Rogatec, ostalo pa se je prodalo in to je bil tudi prvi denar za nadaljnje delo. Naj omenim, da smo se pri tesanju lesa za ostrešje poškodovali kar trije, saj nismo bili vešči tesarskih del.

parada-1980

Že spomladi naslednjega leta smo začeli kopati temelje gasilskega doma. Takrat se je že pokazalo, kdo je pripravljen delati in kdo se delu spretno izmika, saj sva pri fizičnem delu prevladovala predvsem tov. Franc Kamenšek in jaz. Nekateri so rekli, da zato, ker sva »ta bližnja« seveda najbolj pri roki. Od občine smo dobili staro hišo (stala je na mestu, kjer je sedaj hiša g. Hermana Stresa). V tej hiši je dolga leta stanovala družina Rižnar, takrat samo starejša gospa Zofija. Namesto te hiše so ji dodelili začasno stanovanje na podstrešju občinske stavbe v Žetalah. Čeprav se je sprijaznila z odločbo občine o selitvi, se je z ogorčenjem in žalostjo poslovila od stare hiše, saj je dolga leta njej in njeni družini dajala miren, varen in topel dom. Ko je prišel čas, da začnemo podirati to hišo, se je prvi ojunačil tov. Julij Strlič. Po lestvi se je povzpel na streho in začel odkrivati opeko, ki še danes služi kot kritina na starem gasilskem domu. Tako se je začela gradnja. Skopali smo temelje in jih sezidali iz kamenja. Potem so prišli mojstri “butarji” iz Draženc, ker pač ni bilo drugega gradbenega materiala. Zadaj za našo hišo smo strgali ilovico in kmetje so jo vozili na delovišče. Iz Šardinšce smo vozili resje za vezavo. Butanje se je zavleklo skoraj 14 dni. Mojstri so imeli s sabo nekaj “fosnov” za opaž in so zbijali zemljo, jo malo močili in vmes polagali resje, mi smo pa zemljo metali v opaž. Potem so prišli tesarji, delo je prevzel znani tesarski mojster Simon Planinc s svojo ekipo. Nekaj pa smo pomagali tudi mi gasilci. Tudi to delo se je kar zavleklo, saj smo morali vse ročno stesati in zvezati, saj takrat ni bilo motornih žag, pa tudi elektrike ne. Tako smo dom spravili pod streho, saj smo se bali, da bo butane zidove namočil dež in bodo razpadli. S tem je bilo delo za kar nekaj časa končano. Sčasoma je g. Anton Letonja naredil vhodna vrata, nekoliko pozneje je eno okno naredil g. Leopold Krušič, drugo g. Franc Ber, dve mali na garaži pa g. Franc Gajser.

parada-1981-01

Pisalo se je leto 1957, ko nam je občina, takrat Komuna Majšperk podarila motorno brizgalno SAVICA, ki je danes muzejski eksponat. Istočasno smo dobili sesalni koš, štiri sesalne cevi in približno 200 m tlačilnih C-cevi ter navadni ročnik. Osrednja prireditev je bila konec junija pred takratno in sedanjo Kmetijsko zadrugo Žetale, kjer je bila tudi tribuna. Krst nove brizgalne je opravil glavni boter g. Jakob Fric iz Kočic 1, predsednik GD Žetale g. Avgust Bedenik in predsednik Komune Majšperk g. Anton Kolenko, seveda s predstavniki GZ Ptuj in sosednjih društev. Naj omenim, da je boter g. Jakob Fric takrat prispeval 60 tisočakov, preračunano v blago nekaj več kot par težkih volov, kar je bila kar lepa vsota za tisti čas. Ker je bilo takrat vse novo, je boter najprej izpil vino iz kupice in namesto da bi motorno brizgalno krstil z vinom, je vanjo vrgel prazno kupico. Morda je bila zaradi tega brizgalna kasneje vedno suha in prazna. Ker se je proslave udeležilo veliko število okoliških gasilcev, je bila formirana velika parada z mimohodom. Takrat smo prvič videli tudi gasilke v uniformah, prišle so iz Stoperc. Zvrstili so se številni govori, v katerih so nam vsi čestitali in nam zaželeli čim več uspehov na področju požarne varnosti. Po končanem uradnem delu je bil prikaz mokre vaje, nato pa velika veselica v dvorani in pred njo, saj v njej ni bilo prostora za četrtino obiskovalcev. Prišli so tudi fantje iz sosednjih vasi, izzvali pretep, tako da smo bili priča pravi haloški veselici. Čas je tekel dalje, tu in tam se je pojavil rdeč petelin. Na požare smo se vozili predvsem s konjsko vprego, zato včasih nismo pri gašenju dosegli želenih uspehov, čeprav smo se po svojih močeh trudili. S slamo krite lesene zgradbe so bile lahek plen ognjenih zubljev. Sprijazniti smo se morali z dejstvom, da smo odhajali na služenje vojaškega roka, drugi v službe v mesta, tretji so se poročili itd. Ko je poveljnik tov. Ozvaldič stopil v vrste zelene bratovščine, mu je začelo zmanjkovati časa za gasilce. Čeprav je bil dober taktik, pa ni bil dober gospodar niti organizator, saj je moral vse posle opravljati predsednik tov. Bedenik. Najtežje je bilo, ko je predsednik tov. Bedenik zbolel in je moral v bolnico v Zagreb; istočasno pa se je odselil poveljnik tov. Ozvaldič.

parada-1981-02

Pisalo se je leto 1964–65, ko je bil obstoj društva na nitki. Takrat sem na svojo iniciativo sklical sestanek. Udeležilo se ga je pet članov, da naštejem še ostale: Janko Vogrinec, Franc Kamenšek, Jožef Vodušek in Janko Krivec. Pa vendar nas je bilo dovolj, da smo trdno sklenili obdržati društvo za vsako ceno, pa čeprav smo s tem dejanjem preprečili pohlepne želje nekaterih. Našo vztrajnost so opazili na GZ Ptuj in nam tudi pomagali. V naše vrste smo pritegnili svoje tovariše, nekateri so odslužili vojsko in so se vračali v naše vrste, itd. Žal je bil osip velik, saj nekateri niso našli v gasilstvu tistega, kar so želeli. Gasilstvo ni profitna ustanova, ni luksuza, ampak samo trdo delo in skrbi. Za vsakega, ki je odšel, mi je žal, saj so bili sami dobri fantje, inteligentni, izobraženi …, vendar je vsakemu dano, da se odloči po svoje. Sčasoma so prihajali boljši časi, razmere v društvu so se izboljšale, še posebej po letu 1974, ko sem prevzel mesto predsednika, brat Janko pa mesto poveljnika. Čeprav sva se dostikrat razhajala v mišljenju, sva v ključnih primerih nastopila enotno. Kupili smo rabljeno vozilo, ki smo ga licitirali pri Intesu v Mariboru, in ga priredili v gasilsko orodno vozilo. In že nam je bilo lažje. Z njim smo se vozili na požare, sestanke itd. Preko civilne zaščite smo nabavili električno sireno, ki še danes služi svojemu namenu. Z nabavo orodnega vozila se je pokazala potreba po večjih prostorih oz. garažah, saj je bila avtocisterna naš naslednji cilj. Vendar smo rekli Najprej štalca, pol pa kravca. Po temeljitih razpravah smo se odločili za gradnjo novih garaž ali prizidka k staremu gasilskemu domu. Kakor da smo se vrnili na začetek. Spet smo začeli kopati temelje, voziti kamenje, cement itd. z razliko, da so nam bili tokrat na voljo gradbeni materiali. Odločili smo se za betonske zidake, saj so nam bili najbližji. Vsa fizična dela smo opravili kar sami in to predvsem ob nedeljah, saj drugače ni bilo časa. Spet so se pojavile finančne težave, vendar je tokrat bilo lažje, saj smo imeli vso podporo iz GC Videm, pa tudi KS Žetale je imela razumevanje do nas. Med tem mi je uspelo vključiti v gasilske vrste ženo in oba sinova. Delo je bilo lažje, saj sta takrat obiskovala gradbeno šolo. Krajani so budno spremljali naše delo, nekateri so nam celo prinesli malico ali kozarček vina, s tem so nas razveselile predvsem žene gasilcev. Naj mi bo dovoljeno, da na tem mestu omenim mesarjevo ženo g. Marijo Žerak, ki je s svojim bistrim očesom uvidela našo stisko in nam večkrat darovala meso; da nam je sosedova Marička, poveljnikova žena, pripravila dobro in izdatno malico, da smo lažje nadaljevali z delom. Še posebej sta bila gostoljubna Micika in Jože Vogrinc, ki sta stanovala v Mariboru, ob vikendih pa prihajala v Žetale. Za vse se jim iskreno zahvaljujem.

Naj se povrnem v čas, ko smo bili priključeni GZ Videm. S pomočjo centra in s svojimi močmi smo nabavili novo orodno vozilo, kar je bil za Žetale velik napredek. Potem smo nabavili moderno motorno brizgalno ZIGLER, potem avtocisterno itd. Častni predsednik PGD Žetale: Stanko Vogrinec